Bulls(AD)h(D)it
We also know little about stigma and ADHD. Stigmatizing attitudes toward ADHD are common and may play a role in socially and clinically important outcomes. These negative attitudes affect patients at all stages of their life. Such attitudes have been documented among individuals at all ages and in all groups, including family, peers, teachers, clinicians, and even individuals with ADHD themselves.
Updated European Consensus Statement on diagnosis and treatment of adult ADHD
9. Stigma surrounding ADHD
Substantial stigmatization and myths continue to surround ADHD. A recent study on negative coverage of ADHD and autism in Flemish newspapers found a 2-fold more negative than neutral or positive coverage of ADHD than of autism. Stigma arises from lack of awareness, of prejudice about symptom etiology (e.g. poor parenting, lack of moral), incompetence (e.g. laziness) and perceived dangerousness (e.g. unpredictable and potentially violent behavior). Other variables contributing to stigma are doubts about the validity and reliability of an ADHD diagnosis, along with age, gender, ethnicity and the public’s skepticism toward ADHD medication. Also, the restricted regulatory status for ADHD medications in many countries adds to the stigma within the mental health profession and the media. Public stigmatization of ADHD, and the following self-stigma and courtesy stigma are underestimated risk factors for treatment adherence, treatment efficacy, symptom aggravation, life satisfaction, and mental well-being of individuals affected by ADHD.
Self-stigma has been studied in children and adolescents and is characterized by a sense of feeling different from peers, and negative self-evaluation as a consequence of that perception. However, some young people were prepared to challenge the stigma by self-disclosure and openness about their condition. Lower stigma in teachers towards adult ADHD seems to relate to greater knowledge about the condition. Among general practitioners (GPs) from the UK, Europe and Australia, there is mixed and often unhelpful attitudes regarding the validity of ADHD as a construct, the role of medication and how parenting contributes to the presentation. A paucity of training was identified, alongside a reluctance of GPs to become involved in shared care practice. If access to services is to be improved for people with ADHD, there needs to be a focused and collaborative approach to training.
9.1. Combatting stigma
Disclosure of mental health problems can be a challenge, but an increasing number of celebrities have cast aside stigma by revealing they had ADHD and, in some cases, have been pharmacologically treated for many years. This is of course supportive for patients but it is strongly recommended that psychoeducation about ADHD should be included in anti-stigma programs. Of note, adult ADHD is rarely included in college programs for medical and psychology students, or in the training of professionals working in adult mental health services. This contributes to misconceptions, underdiagnosis and undertreatment among professionals. Psychoeducation programs therefore need to target all clinical disciplines at all stages of professional developmepnt (e.g. from students through to primary and secondary care physicians, psychologists and nurses) to ensure that appropriate early recognition, diagnosis and treatment is provided.
Internationally recognized guidelines are available on the assessment, treatment and management of adults with ADHD, as well as the development and provision of clinical services. The current lack of licensed indications for the use of stimulants in adults in most European countries (but not in the US or Canada) is not supported by available data, but rather results from the outdated focus that ADHD is a ‘child disorder’, caution from regulators regarding potential cardiovascular side effects, and commercial manipulation by the pharmaceutical industry. In Europe, this situation may change in the coming years as formulations of methylphenidate and dexamphetamine are being put forward for registration.
Stigma prevents patients to ask for help and increases their suffering and impairment. Hence the successful management of ADHD by prescribers will include an awareness of the potential stigma that may be perceived by the patient and its consequences on treatment initiation and maintenance. The only way to reduce stigma surrounding ADHD is community, health and education systems in Europe and beyond working together by education of professionals and the public, and by a unified licensing of medications for ADHD in adults.
Le kaj bodo rekli sosedi!
Slovenija je seveda najprijaznejša, najbolj vključujoča, srčna, solidarna odgovorna družba z močnim javnim sektorjem, ki skrbi za visoko kakovostno zdravstveno oskrbo, javno šolstvo in radodarno varnostno mrežo. Pri nas teh težav hvalabogú ni. Če se pri nas posamezniki soočajo s čim od naštetega, je to gotovo posledica manjka osebne odgovornosti, nizke tolerance za stres in, ko gre za otroke, predvsem neustrezne vzgoje. Drugje bi bilo moč take trditve razumeti kot stigmatizirajoče, a pri nas je drugače. Mi smo kolektivisti, ki niso podlegli neoliberalnem “družbe ni …” diskurzu. Pri nas se skoraj vse da, če se hoče. Meni se stroka za duševno zdravje in učitelji, ko gre za otroke, iskreno smilijo, da morajo imeti s takimi opravka.
V naših časih torej ADHD, avtizma, disleksije in ostalega iz kategorije nevrorazvojnih motenj ni bilo (že res, da se ni pilo paracetamola za vsak drek, ker smo zaradi ustrezne vzgoje imeli toleranco za stres). Poznali smo zakompleksanost, občutljivost, nervoznost, površnost, neprilagodljivost, čudnost, težave s socialnimi veščinami. A s tem nismo morili psihologov. To se je reševalo z opozarjanjem, spodbudami, postavljanjem meja, izpostavljanjem neprimernega vedenja pred vrstniki, da bo za zgled vsem. To seveda nima ničesar opraviti s stigmatizacijo, ker je bilo dobronamerno in vzgojno. Pomembno je, da otroci razumejo, kje so meje in kdaj je njihovo vedenje družbeno nesprejemljivo. Visoka stopnja anksioznih, depresivnih motenj, odvisnosti in samomorilnosti dokazujejo, da pri nas uporabljamo prave pristope.
Bullshit na stran.
V nekem članku o finskem paradoksu države, ki ima obenem visoke indekse doživljanja sreče in slabega mentalnega zdravja, so opisali, da pričakovanje srečnosti, ker je neke vrste nacionalna identiteta, ima lahko na ljudi s težavami negativen učinek. Počutijo se krive, da niso srečni. Te občutke jim še poglabljajo spodbude in opominjanje, da živijo v najbolj srečni državi na svetu - pozitivna psihologija torej. Slovenci smo zelo podobni. Kot značaj naroda to niti zanivo. Pomembne so posledice. Koncept konstruktivne kritike nam dela težave. Ne razločimo ga od prisilne uravnoteženosti (vedno povdariti pozitivne plati) ali celo pasivno agresivnosti (v splošnem smo bolj občutljivi na obliko kot vsebino). V kontekstu zdravstva kot drugih javnih institucij ne razlikujemo med standardom storitev, ki so nam zagotovljene in kakovostjo dela posameznikov. Ko so na nekem področju dobre le še izjeme, ne moremo več trditi, da je področje dobro urejeno. Ta miselnost tudi ni pravična do teh svetlih izjem, ker se tako implicitno od njih začne pričakovati, da bodo celotno področje sprejeli na lastna pleča. Neurejenost področji omejuje tudi dobre in jih pogosto, če ne vedno, s časom pahne v mediano.
V letošnjem poročilu UNICEFA o kakovosti življenja otrok, se Slovenija uvršča zelo visoko po veščinah (isti viri podatkov, na podlagi katerih se pri nas pisunari o alarmantnem stanju) in zelo nizko po kazalnikih mentalnega zdravja. Uporabljene so tudi “črne statistike”, ni mišljeno kot duševno zdravje v danes najbolj razširjenem wellness pomenu besede. Visoke dosežke pri veščinah se pogosto pripisuje učiteljem. A bi se potem nedopustno slabe v mentalnem zdravju moralo stroki za mentalno zdravje in vsem pristojnim za oblikovanje javno zdravstvenih politik na tem področju? To vprašanje presega okvire sprejemljivega v slovenski kulturi. Kjerkoli, kjer nimajo mita najsrečnejše družbe na svetu, so taka vprašanja zelo banalne parole, ki se vedno pojavljajo v kontekstu takih podatkov. Ko sem že pri parolah, zelo slabo toleriram tisto o današnji nesolidarni družbi, ki implicira razširjeno pomanjkanje empatije. Ko ni nekih možnosti izboljšati situacije, lahko empatija vodi tudi v racionalizacije. Mi imamo ta problem. Imamo institucije, ki so zastavljene tako, da so zelo odporne na kakršnekoli poskuse sprememb, ki jim ne ustrezajo in s tem odkrivanje sistemskih pomanjkljivosti. Da cvet stroke za mentalno zdravje na četrtini 21. stoletja ugotavlja, da ne zna obravnavati odraslih z ADHD in avtističnih, je primer posledice teh odpornosti. Tukaj se zaostajanje meri v desetletjih, ne letih. Kar bo tako stanje vzdrževalo do nadaljnjega, je nesposobnost sprejeti, da to že ima zelo hude posledice, ki se skrivajo tudi med črnimi statistikami. Take probleme navadno razrešujemo tako, da odgovornost potisnemo vzdolž hierarhije moči (v kontekstu šole smo tako dosegli kroničen konflikt med učitelji in starši). Dopovedujemo si, da se treba znajti. Pristajamo torej na udobje prepričanja, da težav ni. Sploh v kontekstu mentalnega zdravja s tem tudi pristajamo na pristope, ki temeljijo na “pogledih” namesto na znanosti.
Odnos, ki ga imaš do lastnih nevrorazvojnih (in v resnici ostalih mentalnih) diagnoz, je v veliki meri odvisen od odnosa do njih v tvoji okolici. Če je ta relativno slab, svoje lastnosti dojemaš kot družbeno nezaželene, za njih sprejemaš odgovornost, signaliziraš, da če bi bil bolj moralen, bi jih presegel. Za to sploh ne potrebuješ diagnoze. Obstajajo raziskave o tem, da otroke z ADHD redkeje vabijo na rojstne dneve in so v splošnem slabše sprejeti (tudi tisti s pretežno težavami v pozornost), da otroci zelo zgodaj prepoznajo avtizem v smislu, da se do avtističnih vrstnikov vedejo slabše.
Če si visoko moralen, te iste lastnosti ostro obsojaš pri drugih. Nihče bolje od tebe ne ve, kako nesprejemljive so. Odločno se distanciraš od vseh negativnih lastnosti, ki se pripisujejo tvoji diagnozi in opozarjaš na tiste, ki se izgovarjajo na svojo diagnozo. Nimaš prirojenih ovir, si zgolj slab človek in to odgovorno priznaš. Kakršenkoli pogled imaš na kategorizacijo ADHD kot nevrorazvojno) motnjo, je predvsem odvisno od odnosa tvoje okolice in tebe, kot njenega dela, do (mentalnih) motenj. Analogno glede nevrodigergentnosti - če obstajaš v skupnosti, ki ima do tistih, ki jih dojema kot drugačne, slab odnos, boš imel odpor tudi to te nalepke. Meni služijo predvsem kot ogrodja pri razlaganju različnih konceptov in pojavov. Kot nalepke so mi nevtralne. Svoje osebnosti in identitete ne črpam iz njih. So preprosto razlage.
(Ne)pridne in thinkerji
Pomen takih razlag je v praksi kompleksen. Stigma je definitivno ena od stranskih učinkov. Pogosti so opisi drugačne manifestacije ADHD pri ženskah (velja za gender še bolj kot za biološki spol). Bil naj bi manj očiten, ker so zaradi razlik v družbenih pričakovanjih glede na spol, bolj nagnjene k “pridnosti”. Razlaga me ni nikoli povsem prepričala. Diši mi po vljudnostni mizoginiji. Potrdilo za svoje sume sem našel v DSM, kjer piše, da so ženske z ADHD bolj pogosto diagnosticirane še z motnjami neprimernega vedenja. Torej ženske z ADHD niso nujno bolj pridne od moških, se pa njihovo nepridnost bolj patologizira kot ločeno od ADHD. Simptomatika ADHD ima precej preseka z mizoginimi stereotipi in to predstavlja dodaten problem za ženske z ADHD. Razen tega je simptomatika (in učinkovitost zdravil) odvisna od menstruacijskega cikla. Poslabše se tudi z menopavzo. Novejše raziskave kažejo, da se pri ljudeh z ADHD pogosteje pojavljaja še vrsta drugih zdravstvenih težav, tudi genetskega izvora. Npr. avtoimune bolezni, alergije in dermatitisi, astma, GERB in migrene. Razširjen paket učbeniške histerije torej. Če imajo ženske nasploh težave s tem, da se jih v zdravstvu ne jemlje resno, imajo nevrodivergentne ženske tukaj še večje težave.
Trevor Noah ima ADHD in svoj podkast. V enem je gostil tudi klinično psihologinjo, ki ima ADHD. Sovoditeljica ga nima. Odkrito je priznala, da včasih sodi ljudem z ADHD, ker jih v resnici ne razume (kar je zelo ok, ker naredi pogovor bolj zanimiv). Psihologinjo je vprašala, če se ljudje z ADHD lahko npr. naučijo pripraviti potovalko. Razložila je, da lahko, po določenih sistemih, ki jih je opisala. Moja impulzivna reakcija je bila, da njen sistem ne šteje kot znati pripraviti potovalko. Zakaj? Večkrat si premisli katere obleke bo vzela, nikoli ne konča do tik pred zdajci, pogosto kaj pozabi ipd. Vsi odrasli te sisteme za neko opravilo začeti in pripeljati do konca imamo, precej smo se naučili od staršev, od katerih smo najverjetneje podedovali ADHD. Teh sistemov se ne upošteva kot takih, ampak so točno tisto, kar se pričakuje, da moramo še preseči. Na terapiji okolica ne bo razumela, da nekaj lahko naredimo “napačno” ali nikakor. Podobno si učiteljice in učitelji lahko izpulijo oči iz jamic pa bodo otroci z ADHD (avtizmom, disleksijo…) še vedno površni, kaj preslišali, zamešali in porabili bistveno preveč energije samo za sedeti pri miru.
Psihologinja je opazila, da je Trevor thinker. Kot že rečeno ima ADHD - skakala v besedo in kdaj bleknila kaj, kar bi morala držati zase. Biti thinker je pri ljudeh z ADHD slabo razumljeno. Povezano s tem, je Trevor opisal eno od svojih večjih težav. Prvi dan na potovanjih je doživljal napade tesnobe, ni zmogel zapustiti hotelske sobe in s tem svoje partnerice spravljal v obup. Pri tem mu pomagajo stimulansi. Pije jih samo prve dni dopusta. Drugje sem zasledil, da mu učinek ne ustreza in otežuje stand-up nastope. Precej slabo je razumljeno kako ADHD povzroča tako tesnobo - na videz, skupaj s thinker fiksacijami, spominja na znake avtizma. Intelektualizacija je lahko način stimulacije - s pametovanjem in razmišljanjem, se ohranjamo pri zavesti.
Motnja v konceptualizaciji diagnostičnih kriterijev
Psihologija in psihiatrija nista ravno znanosti z najbolj bleščečo preteklostjo, niti ko gre za nevrorazvojne motnje (googlajte od kje ime Aspergergerjev sindrom, ki se je uporabljal do predvčerajšnjim). Ne pozabiti, da je bila tudi lobotomija na dokazih temelječa metoda zdravljenja psihiatričnih motenj.
Med starimi grehi, s katerimi se soočajo, je tudi debilizem definiranja ADHD kot vedenjske motnje pri otrocih moškega spola. Ker so v ozadju številne manjše prirojena razlike struktur in funkcionalnosti možganov, se te ne kažejo pri vseh kot enako ali “neprimerno” vedenje. Obstaja tudi ta genialna tradicija, da ko enkrat definirajo diagnoze, začnejo raziskave prilagajati tem arbitrarno zastavljenim okvirom, kar dodatno otežuje raziskovanje stanj tipa ADHD ali avtizem, ki so pri posameznikih vedno kompleksna in s tem na nivoju populacij heterogena. Ta stanja nikogar ne definirajo 100%, ampak samo razložijo zakaj ima neka skupina specifične težave in lastnosti v obsegu, ki jih splošna populacija nima.
Konceptualizacija in diagnostika ADHD danes ne zna ločiti izvornih nevrofizioloških težav v ozadju od kompenzacijskih mehanizmov/nadstruktur, ker so v domeni vedenja neločljive. Obstaja nekaj nevroznanstvenih raziskav, ki so pokazale, da možgani ljudi s “kompenziranim” ADHD delujejo drugače od splošne populacije in od ljudi z “nekompenziranim” ADHD. Počasi se uveljavlja razumevanje ADHD kot motnje v samonadzoru in izvršilnih funkcijah (a ne tistih, ki jih psihologi znajo meriti, ker bi bilo tako dolgcajt). Tukaj se stvari zapletejo. Do odraslosti ADHD pogosto niso več neke jasne vedenjske težave ampak predvsem koliko v kvantitativnem smislu smo zmožni narediti v nekem časovnem intervalu. Povzroča težave s trivialnimi opravili (problem ni v veščinah/strategijah/sposobnostih ampak v avtomatičnih procesih, ki jih “moteno” prevedejo v vedenje in dejanja) ne pa v kakšnih konkretnih vesčinah ali sposobnostih. Bolje funkcioniramo, ko smo s tem manj obremenjeni. To pomeni v okoliščinah, kjer so vsakdanje stvari urejene, predvidljive in preproste, da na njih ne tratimo časa in mentalne energije. Znotraj take strukture pa potrebujemo veliko stimulacij. Če se prvo poruši, smo preplavljeni z več trivialnimi problemčki, kot so jih naši možgani sposobni procesirati. Posledica pa je lahko tudi tista anksioznost zaradi spremembe okolja, ki jo pri sebi opisuje Trevor Noah, ki ni motnja, ker je primerna situaciji, čeprav je navzven presežna v primerjavi s splošno populacijo. V kaosu lahko funkcioniramo tudi odlično, ne uspemo pa hkrati vzdrževati reda in pozornosti na življenje izven okvirov kaosa.
V neki kitajski raziskavi so ugotovili, da so odrasli z ADHD na Ravenovih progresivnih matricah (neverbalni iq test) bolj počasni, in da s tem kompenzirajo impulzivnost/površnost, ki pa je značilna pri otrocih z ADHD, ki pa so pri reševanju hitri - vedenje je pri odraslih lahko nasprotno od tistega pri otrocih. Nižja hitrost obdelave podatkov je sicer značilna za avtizem. Za ADHD je zelo značilna površnost pri podatkih in navodilih, ki jih pogosto tudi preslišimo. Če nisi anksiozen, vprašaš za dodatna pojasnila, ponovitev navodil ipd. Avtistični imajo lahko težave, če vprašanja niso dovolj jasna, ali če so dvoumna. Če se teh nadstruktur ne uspe pojasniti z avtizmom, se prešalta na psihologizacijo. Če torej vprašaš za dodatna pojasnila, ne blekneš prve stvari, ki ti pride na pamet, si očitno overthinker z nizko samopodobo, ki se preveč obremenjuje s tem, kaj bo odgovoril.
Večina nas je odrasla z neprestanim opozarjanjem, da smo preveč kaotični, površni, raztreseni, nepozorni, impulzivni. Razvili smo psihološke nadstrukture zaradi katerih smo na te stvari pretirano občutljivi. Naučili smo se kako vzdrževati red, a to je za nas možno samo v zelo omejenem obsegu. Neprestano opozarjanje povzroči tudi socialno anksioznost. Pri meni ni šlo niti za to, da bi me te stvari tako grozno prizadele. Ne. Predvsem mi je dopizdilo, da nisem mogel dvakrat zaporedoma vdihniti in izdihniti, ne da bi od kje priletel komentar - neredko tudi v obliki dobronamernega nasveta. Nameni so povsem nepomembni, pogosto dobri naredijo več škode od slabih.
Dopizdila mi je tudi socialna anksioznost. V DSM pod klinično sliko ADHD opisujejo afiniteto do tveganih situacij, brez premisleka o možnih posledicah. To je obenem goljufanje pri kognitivno vedenjski terapiji za anksioznost, ki jo zmanjšuje z izpostavljanjem tistemu, kar jo povzroča. Možgani ljudi z ADHD ne preverijo kam na lestvice primernega vedenja in osebnostih lastnosti psihologija uvršča manifestacije gravitiranja proti tveganim/nevarnim situacijam (in drugih simptomom ADHD) in so zato lahko tudi v preseku s terapevtskimi pristopi, ko je anksioznost tista, ki odloča o viru nevarnosti.
Pisatelju, ki opisuje, da je bil v otroštvu nemiren in imel težave z organizacijo in občutkom za čas, piše v zvočno izoliranem prostoru, v življenju še ni odgovoril na vprašanje brez ovinkarjenja in zahajanja iz teme, je živahnega in rahlo nihajočega čustvovanja, med daljšimi intervjuju deluje, kot da mu je sedenje fizično neudobno, močno gestikulira, je življenje močno zaznamovalo neko dejanje izpred dvema desetletjema. Od takrat je večkrat povedal, da ga obžaluje, ker da mu je uničilo življenje. Samo dejanje je širše dojeto kot junaško. Postavil se je proti vplivnim in nevarnim, ki mu grozijo z maščevanjem. To v resnici neprestano počne še danes. Njegova “nepremišljena” dejanja, ki jih obžaluje, niso samo družbeno sprejemljiva, družbo tudi spreminjajo na boljše. Po ADHD močno diši zaradi obžalovanja, ki sledi opisu “tveganih dejanj brez premisleka o posledicah” iz DSM. Potencialno razloži zakaj je bolj sklonjen k takim (kasneje obžalovanim) dejanjem, kot ljudje, ki povsem delijo njegova prepričanja.
Veliko razmišljam o njem, ker se mi zdi osupljiv hipotetičen primer posledic ADHD, brez nekih vedenj ali osebnostnih lastnosti, ki se dojemajo kot problematične - on je tisti, ki opisuje, da ima zaradi posledic lastne “impulzivnosti” uničeno življenje in zato doživlja hude stiske. Ne trdim, da ima ADHD, ampak da spominja na kako se ADHD lahko kaže. Ne skrivam, da so tudi meni take lastnosti precej domače, vključno z ambivalentnim odnosom do njih. V osnovni šoli sem od sošolcev poslušal, da se s stvarmi, ki jih povem na glas, sicer strinjajo. Vprašljivo vedenje je bilo, da sem jih povedal na glas. Do fakultete sem razvil svojevrsten moralni kodeks. Profesorjem, oziroma avtoritetam v splošnem, sem določil mejo, ki jo niso smele preseči. Šlo je vse do dekana. Zagnusilo se mi je, da je fakulteta izkoriščala kakršnekoli težke okoliščine študentov, da jih ovira pri študiju, medtem ko nam ni zagotovila niti minimalnih standardov študija. Pogovarjamo se o vrhunski javni univerzi, jasno, ne pa o takih univerzah, na katerih njeni eminentni profesorji ustanavljajo fakultete in klinike za de facto alternativno psihiatrijo. Tisto leto se je v četrti letnik vpisalo dvakrat več študentov kot običajno. Zaradi svoje goflje sem od sošolcev in profesorjev poslušal razna opozorila naj pazim, da ne bo neprijetnih posledic ipd.
V zasebnem življenju je bilo podobno - dobil sem ugled nesebičneža, ki včasih ne pomisli, koliko ga stane pomagati drugim. Še vedno jasno ekscentričen, še vedno so o tem razpravljali za mojim hrbtom. To vem, ker mi je bilo posredovano na načine tipa: “Veš kako sem ga napizdila! Kdo mi je pomagal, ko sem rabila! Ti ali on!” Nisem bil vedno izrazito prijetna družba - skušati funkcionirati “normalno” z ADHD ima pač svojo ceno.
Podobne zgodbe o izpostavljanju, ko je družbeno najbolj sprejemljivo biti tiho in se “v duhu kolektivizma” brigati zase, sem slišal tudi o drugih posameznikih z ADHD.
Predvsem ne škodi (lastnim koristim)
Historically speaking, there was reluctance to speak about deterioration or harm due to concerns that such conversation could inadvertently contribute to devaluation of mental health care services and psychologists’ professional worth, including concerns about (in)competence (Nelson & Hayes, 1986). As a reply, we paraphrase Bergin’s (1970) astute observation that if we cannot speak of a patient getting worse, it follows that we cannot speak of a patient getting better.
Bergin’s series of articles about deterioration in therapy cast an important spotlight on the topic of harm (Bergin, 1963, 1966, 1970). The numerous articles and edited books since then, reviewed extensively in the introduction article of this collection by Spencer and McKay (2025), this issue), underscore this point. Most of this work has expressed agreement that harm is an inevitable aspect of some treatments, for some individuals, some of the time, and thus requires empirical study (Foa, 1983). Others expressed disagreement regarding the presence of harm in treatment due to methodological limits of Bergin’s analysis (Braucht, 1970). Still others found the topic so complex that it led Strupp and Hadley (1977) to conclude, “In the final analysis, this is an issue of human values and public policy” (p. 187).
Da moraš imeti motnjo samonadzora, da razviješ normalen občutek za pravičnost, je patološko, a ta patologija ni moja/naša. Družba z modrostmi tipa: pametnejši popušča, je lahko pretesna za ljudi, ki konstitucionalno težko popuščajo. Brati znanost mi je všeč, ker je standard razlag tak, da moje možgane umiri. Nimam težav sprejeti, da se motim (argument avtoritete tukaj ne šteje). Težave mi povzroča sprejeti, da imam prav, in da ne morem spremeniti ničesar. To me dobesedno izčrpa.
Obstajajo legitimni razlogi za previdnost s tematiko mentalnega zdravja in kritiko tega področja. Zadržanost je smiselna samo dokler ne postane mehanizem podpore in vzdrževanja stanja, ki je bolj koristno za stroko kot za ljudi s katerimi ta dela. V medijih se je znašla tudi zgodba o obravnavi ljudi v Polju. Zelo jasno je bilo, da so psihiatri želeli predvsem, da se na zgodbo čimprej pozabi. Za dostojno in humano obravnavo ljudi s psihiatričnimi motnjami se kot ceh niso zavzeli. Popolnoma zgrožen sem nad javnim diskurzom okoli mentalnega zdravja, ki najpogosteje zadeva otroke in mladostnike. Izza leporečenja in zaigrane prijaznosti “stroke” se vedno pokaže najostrejši cinizem in pomanjkanje empatije. V članku, ki v naslovu nosi besede vedno, mlajši in samomor tako najdete izjavo izkušene psihiatrinje o tem, kako je glavna težava za porastom duševnih motenj pri mladostnikih permisivna vzgoja in posledično nizka toleranca za stres. Izgubiti otroka zaradi samomora je grozna travma. Predstavljajte si, da ste to doživeli in naletite na tako izjavo? Kaj je z nami (predvsem tistimi, ki objavljajo take obscenosti) narobe, da v takih odurnih nizanjih besed ne prepoznamo plehkosti, ošabnosti, nadutosti, hipokrizije, odsotnosti empatije, cinizma, egoizma, neodgovornosti, nestrokovnosti in intelektualne širine tankega črevesa sive podgane samo za to, ker so izustene na “prijazen” način? Kako je to sprejemljivo pri tako zelo črnih statistikah, ki se nas držijo odkar se o tem zbirajo podatki? Kako je (vse) to postalo normalno?